obiski: obiski možni pod omejenimi pogoji VEČ>>>

Beseda stanovalcev in svojcev

Domov » Beseda stanovalcev in svojcev

Med nami so umetniki!

Tudi oskrbovanci doma in svojci imajo kaj povedati in nemalokrat se nasmejimo in z veseljem preberemo njihove stvaritve.

Spodaj podpisana Vida Janežič se iskreno zahvaljujem g. Klemenu in direktorici, da ste mi omogočili enomesečno bivanje v Domu svete Katarine v enoposteljni sobi.
Posebno bi se rada zahvalila izredno prijaznemu osebju doma, ki se trudijo in tako lepo skrbijo za oskrbovance. Bila sem zadovoljna s hrano in tudi zdravstveno oskrbo. Zahvaljujem se sestri Poloni za vodenje telovadbe. V vaši oskrbi sem se počutila zelo dobro in tudi navezala stike z ostalimi oskrbovanci, še posebej se zahvaljujem gospe Marti in gospe Bojani za spremstvo pri hoji.
Še enkrat hvala za vse in se že vnaprej veselim prihoda k vam tudi naslednje leto.

Vida Janežič


Z žalostjo v srcu spremljam objave, kaj vse se dogaja s starejšimi, nebogljenimi in pomoči potrebnimi ljudmi. Človek kar verjeti ne more, da pri vsem napredku in razviti tehnologiji postajamo vse manj človeški. Vendar ne smemo obupati, saj je še vedno dovolj sončnih žarkov med nami. Ti svetijo v temini negativnih dejanj med nami. K pisanju me je spodbudil članek Teta je lačna … Kaj res nič ne pomaga, da bi se stvari izboljšale, postavile na pravo mesto? Niti pisanje v oddajo Preverjeno, kaj še se bo moralo zgoditi, da se bo kdo zganil …
Rad bi vam predstavil en sončni žarek doma starejših v Mengšu, ki ga vodijo sestre usmiljenke. Dom sv. Katarine zasluži, da se o njem spregovori, morda naredi kako reportažo, ki bi bila zelo zanimiva. V njem poznam in redno obiskujem dva zakonca, ki sta ostarela, pomoči potrebna, žena je zaradi alzheimerjeve demence že povsem nebogljena, nepokretna. A kadarkoli človek pride na obisk, najde vse urejeno, čisto, nahranjeno, osebje je prijazno … tako da za starostnike zares upravičijo svoje geslo, ki se glasi Z upanjem v jesen življenja.
Morda za spodbudo, za opomin tistim, ki jih žene zaslužek in dobiček na račun nemočnih ali revežev – vzemite si za zgled dom usmiljenk v Mengšu.
Vsakokrat, ko odhajam od tam, sem potolažen, da je tu za ljudi, ki so nemočni in v zatonu življenja, poskrbljeno za njihov telesni in duševni blagor, da je njihovo dostojanstvo ohranjeno do konca. Hvala vsem vam, ki delate z veseljem in predano, bodisi v tem domu ali pa kjerkoli drugje v takih ustanovah, saj menim, da s tem, da ste in poskušate vsak dan znova biti ljudje, kar gotovo ni lahko, iz dneva v dan rešujete čast človeštva.

Prisrčen pozdrav,
Ksaver Babnik, Ljubljana,
objavljeno v reviji Zarja.


Pokojnina jo je oživela
V Mirni Peči je živela upokojenka, ki je imela zelo rada rože. Vedno je hodila kropit umrle in tudi za pogrebom je šla rada.
Nekoč se je domislila in vse svoje rože z oken in z vrta odnesla v sobo, kjer je pripravila mrtvaški oder, da bo videla, kakobo, ko bo ona umrla.
Potem je legla na mrtvaški oder. Ko je tako ležala, je v sobo stopil poštar s pokojnino. Ker je videl mrtvo žensko, jo je hotel na hitro odkuriti.
Ko je ženska to videla, je zakričala: »Poštar, počakaj, pridi sem, saj nisem mrtva! Daj mi pokojnino!«
Potem je poštar pripovedoval: »Zgodil se je čudež. Ženska je mrtva ležala na mrtvaškem odru. Ko sem vstopil v hišo s pokojnino, pa je oživela.«

povedal Drago Saje (za objavo v knjigi Slavka Dokla: Zbogom, smeh, Novo mesto, 2006)


Zahvala ob smrti Fani Orehovec
Ko je naša mama Fani padla in ni mogla več hoditi, smo našli vaš dom, kjer ste jo lepo sprejeli. Ob trudu Mateje in Polone se je, na veselje vseh, spet postavila na noge. Po svojih zmožnostih se je lepo vživela v domsko skupnost. A nesrečen padec jo je spet priklenil na voziček.
Normalno je, da je bilo njej in vam težko v kakšni krizi, a mislimo, da je kar lepo preživela ta tri leta pri vas. Leta in zdravje so naredili svoje in počasi se je poslovila. Hvaležni smo vsem v domu, od snažilk do direktorice, ki ste omogočili, da je mama zadnja leta preživela tako, kot je najbolje mogla.

Ivo in Marija, vnuka Urška in Marko
Zgornji Motnik


V letu 2018 je pri Založbi Dravlje izšla knjiga z naslovom Delimo modrosti časa. V njej so zbrane zgodbe starejših oseb in odgovori papeža Frančiška. V Sloveniji sta bili izbrani dve osebi in ena izmed teh je naša Damijana Kravcar. O njej lahko preberemo naslednje:

Delimo modrosti časa
Papež Frančišek in prijatelji

Damijana Kravcar
66 let / Slovenija
Intervjuval: Jan Celarec

Invalidka sem od rojstva. Imam cerebralno paralizo. Samostojno še nikoli nisem naredila nobenega koraka. Zaradi tega sem bila v mladosti zelo žalostna. Če ne bi bila invalidka, bi šla v gledališče, službo. Tudi zaplesala bi rada. Vrtela bi se tako dolgo, da me nihče ne bi mogel ustaviti. A to so le sanje. Od 10. leta dalje sem večkrat pomislila na samomor. Tudi v mladostniških letih sem zelo trpela. Nisem se mogla sprijazniti, da sem invalidka.
Ko sem bila stara 20 let, sem šla na romanje v Lurd. Sprva sem se upirala, toda kljub temu so me prepričali. Tam sem se zelo spremenila. Spoznala sem veliko ljudi, zdravih in bolnih, a to samo po sebi ni pomembno. Sprememba je prišla, ker je vsak pomagal drugemu, če je le lahko.
Ko sem po tednu dni prišla nazaj domov, mi je mama dejala, da je moj obraz spremenjen, da je bolj vesel kot včasih. Res je bilo tako, saj sem takrat spoznala, kaj pomeni pravo življenje. Pomeni imeli rad svoje življenje in ga živeti, kakršno koli pač je. To velja, če si bolan ali zdrav. Ni večjega veselja, kot je to, ko začutiš ob sebi ljudi, ki imajo odprto srce za življenje.
Pred štirimi leti sem spoznala člane ansambla Nemir. Njihova glasba me je tako prevzela in navdušila, da sem začela pisati pesmi. Spoznala sem svoje lastnosti, ki se jih prej nisem zavedala. Danes vem, da je vredno živeti. Sprejeti moram to, kar imam, in nadaljevati to pot, po kateri stopam s pomočjo prijateljev, ki jih imam vedno v mislih, in s pomočjo našega skupnega Prijatelja.

Papež Frančišek odgovarja:
»Zaupanje je oblika pasivne borbe.«
Damijana je izkusila otroško bolezen, ki je bila tako resna, da bi ji lahko v celoti preprečila srečno življenje. Zdelo se ji je, da se sooča z nepremagljivimi ovirami. Ko je odraščala, je sanjala. Toda vse njene sanje so se razblinile: želja, da bi hodila, tekla, plesala. Kako se je lahko tako mlada oseba odpovedala sanjam? V tem, da preprosto odnehaš, ni modrosti. Na neki točki se je nekaj spremenilo; šla je v Lurd, kjer je bila priča pravemu čudežu – ljudem, ki so si nesebično pomagali. Ta izkušnja ji je odprla oči. Spoznala je, da ni sama. Preseneča me, da ni šla, da bi našla odrešitev. Pustila je, da so jo peljali drugi. Ni se zavedala, da se ji je po izletu v Lurd obraz spremenil. To ji je povedala mama. Dopustila je, da se ta sprememba zgodi in raste. Ni se borila proti njej. Nato se je odprla, zacvetela ter odkrila talente in sposobnosti. Odkrila je poezijo. Zdaj, po mnogih letih, neguje to modrost.
Včasih je borba taka. Začne se pasivno. Borbo sprejmeš tako, da premagaš svoj odpor do spreminjanja. Zaupanje je oblika pasivne borbe. Pasivna borba pomeni, da sprejmem, kar se mi zgodi. Sprejmem in nato uvidim prihodnost. Naučim se, kako v življenju iti naprej.

Knjigo lahko tudi kupite: https://www.zalozba-dravlje.si/sl/knjiga/delimo-modrosti-casa


Kmečka
Vsak kmet zagotovo zveličan bi bil,
če ne bi ob nedeljah tolikokrat falil.
V nedeljo gre k maši,
tam zadaj pod korom stoji,
bangar podpira,
ga komaj drži.

Težko že čaka, da maša mini,
nato pa kaj hitro v gostilno hiti.
Tam s prijat’li poseda, se mu nič ne mudi,
doma pa žena kuha kosilo in se jezi,
kako da njenega moža tako dolgo od maše ni:
»V tej družbi kramlja, denarce zapravlja prav brez skrbi,
jaz pa v kuhinji nimam, da b’ si kupila kilo soli.«

V ponedeljek na voz si nadene blaga,
se v tuje dežele na cesto poda.
Bič poči, konj skoči, po cesti zdrči,
voz se mu zvrne, tam v grabnu obleži.
On vzdiguje, ga hrbet boli,
a vseeno volje je dobre, da denarja dobi.

V tujini nabavi železa za brane in plug,
rad bi si kupil še en čeden klobuk,
pa se spomni na ženo, da nima soli,
hitro gre in kupi dve kili soli,
ali denarja že nima za tri.

Drago Saje


Naši stanovalci so bili v mesecu decembru povabljeni, da za radio Ognjišče povedo, kako so doživljali Božič včasih in kako ga doživljajo sedaj. Z njimi se je pogovarjal gospod Alen Salihović.
Božični prazniki so danes bistveno bolj svetli in razkošni kot je bilo pred dobrimi 80. leti. V to smo se prepričali tudi ob obisku Doma sv. Katarine v Mengšu. Pred mikrofon smo povabili starejše sogovornike, ki so z nami delili spomine na sveti večer in izrekli novoletne želje.
Ko nas je v domu sprejela, na novega leta dan pred 85 leti rojena Lidija Rebolj, smo se počutili kot priti v spomine, ki so kot živa slika. Med pogovorom je bilo slišati valove Radia Ognjišče, ki ji, kot je dejala, pogosto krajšajo čas, posebej pa je med spomini omenila postavljanje jaslic: »Še v kasnejših letih se spominjaš kakšen je bil hlevček, kako je vse to izgledalo.« Na božično drevo so šli piškoti, nič čokoladnega ni bilo vmes, a se je dogajalo tako kot danes, da sladko hitro izgine iz drevesa: »Moj brat jih pa je in jaz sem bila grda sestra in sem zatožila brata, ko je snemal dol piškote.«
92-letna Marija Metoda Pahor se božiča v otroštvu spominja po topli peči, kostanjih in orehih, brez svetlečega okrasja, saj se, kot so nam sogovorniki položili večkrat na srce v domu, božič rodi v srcu. »Mi smo imeli doma božične drevesce iz brinja in spodaj papirnate jaslice.«
Če danes namesto petja v domovih ob božiču slišimo zgoščenke, radio in televizijo, pa je pri Mileni Romšak bilo drugače. Peli so božične pesmi, molili, zadišalo pa je tudi po potici, ki pa ni bila tako samoumevna kot je danes. »Bili smo veseli, če se je spekla potica doma in da je bila dobra in da je bila potici podobna. In se spomnim, da smo tudi imeli mlečni kruh, ki se mu je reklo župnik in se je načel na Sv. tri kralje za živino.«
Rosne oči naših sogovornikov so pričale o lepih spominih. Spominih, ki so še kako živi danes. Marta Jaklič, ki prihaja iz okolice Velikih Lašč se tako ob božiču spominja obilice snega ter prav tako potice: »Če kruha nismo imeli, za božič je bila gotovo potica. Malo pšenične moke so prišparal in orehi so bili doma in je bila potica, bolj skromna.«
Pri 91-letnem Ivanu Prijatelju, kjer je bilo devet otrok, so prav tako zvečer molili, najbolj presenečeni pa so bili, da se je po molitvi v dnevi sobi znašlo božično drevo: »In v tem času, ko smo mi molili, se je znašlo božično drevesce z darovi v dnevni sobi, vse razsvetljeno … Kako sta to zrežirala … Ker nisem spraševal, mi še danes ni čisto jasno.«
Tudi Brigita Mlakar živi v Domu sv. Katarine v Mengšu, ki pa nam je zaupala, da so med vojno namesto bombonov v pisano blago zavili les, jaslice pa so izdelovali le pridni otroci: »Smo jih sami otroci izrezovali iz lesene vezane plošče. Na njej so bili nalepljeni pastirček ali ovčke in potem smo z malo žagico izrezovali te figure.«
Redovnica sestra Cecilija Rode, tudi sestra kardinala Franca Rodeta, nam je prav tako zaupala, kako se spominja božiča. Poleg molitve ima v lepem spominu tudi blagoslov doma: »Molitev smo končali kleče pred jaslicami in peli smo. Prva pesem je bila Sveta noč. Mama je bila prav dobra pevka tako, da smo otroci vsi peli, kakor smo mogli in znali.«

Bogati in dragoceni spomini, ki bi nas lahko nekoliko zbudili. Naj se božič rodi v nas in za ljudi okrog nas.


V spomin Minki Bradeško
Sredi čudovite jeseni, še toplih sončnih žarkov in lepo obarvane narave, se je 2. oktobra v 89. letu življenja poslovila s tega sveta naša draga gospa Minka.
Dve leti in pol je preživela v Mengšu, kjer ji je zaradi bolezni toplo ognjišče in ljubezen vseh zaposlenih nudil Dom sv. Katarine – oddelek Vijolice.
Kot njena skrbnica, sem z gospo Minko preživela veliko časa, posebno zadnje leto, ko je bolezen – demenca napredovala. Kljub težkim življenjskim preizkušnjam, saj je izgubila dva otroka in moža, ni izgubila vere in upanja na boljše. Čeprav svoje družine ni nikoli odžalovala, sva med seboj stkali iskreno prijateljstvo. Gospa Minka je imela jasen pogled na življenje. Vsakodnevni utrip v Ljubljani in dogodke, ki so se dogajali v bližnji in daljni okolici, je rada tudi kritično ocenila. Rada je imela Ljubljano, vse življenje je bila z vsem srcem Vičanka in zavedna Slovenka.
Ta čas, ko sem gospo Minko obiskovala v domu, je bil zame posebno bogat. Vsak obisk je bil prisrčen in zaželen. Minka se je v domu počutila sprejeta in zadovoljna. Vsem zaposlenim in zdravstvenemu osebju se zahvaljujem za vso pomoč in skrbno nego naše Minke.
Spominjam se trenutkov ob bolniški postelji, ko ni mogla nič več govoriti, saj je bilo telo onemoglo, um opešan, prste na rokah pa sva še lahko sklenili in počasi prebirali jagode na rožnem vencu. To je bil blagoslovljen čas, saj ko odhaja kdo od naših, se zavedamo svoje minljivosti.
Do gospe Minke vsa naša družina čuti veliko hvaležnost in spoštovanje. Hvaležni smo, da smo se spoznali in živeli v prijateljstvu več kot 20 let. Naj odslej živi v Gospodu, z možem in sinovoma.
Pogrešala bom vse lepe trenutke, ljubeznivost in dobro voljo vseh zaposlenih, ki skrbite za dobro počutje oskrbovancev in tudi obiskovalcev. Še enkrat za vaše nesebično poslanstvo, vsakemu posebej iskrena hvala.

Jožica Šlibar
Moravče, oktober 2018


Pazite, da ne bo spet nesreče!
V neki vasici za Hmeljnikom je bila cesta, ki je bila ob močnem deževju komaj prehodna.
Nekemu vaščanu je umrla žena. Ker pokojnice niso mogli peljati z vozom, konjem bi se do kolen udirali, je vdovec najel štiri može iz vasi. Pogreb je krenil od hiše žalosti.
Ko so bili na pol poti proti pokopališču, je na spolzki poti enemu od fantov, ki so nesli trage, zdrsnilo. Krsta je padla na tla.
Ko so jo nameravali dvigniti, je v njej nekaj zaškrebljalo. Hitro so jo odprli. In kmalu je pokojnica sedela v krsti. Debelo je pogledala pogrebce, potem pa dejala: »Kaj se je zgodilo, da tako zijate?«
Pogrebci: »Na pogrebu smo, ker si umrla.«
Potem je sprevod krenil nazaj proti vasi. Krsto so potem spravili na dile, v njej so imeli suhe hruške.
Tako je bilo vse do tistega trenutka, ko je ženska po šestih letih spet umrla. Mož je dobil iste pogrebce. Ko so nesli umrlo in so prišli do tam, kjer jim je prvič krsta padla na tla, je pogrebcem dejal: »Fantje, pazite, da se ne bo spet zgodila nesreča!«

povedal Drago Saje (za objavo v knjigi Slavka Dokla: Zbogom, smeh, Novo mesto, 2006)


Draga ga. Marija Šterbenc, dragi zaposleni in dragi vsi stanovalci Doma sv. Katarine
Konec lanskega oktobra je minilo leto dni odkar je ta svet zapustila moja draga mama, Marija Balažic.
V Vašem domu je bila dve leti. Njeno življenje je bilo vse prej kot lahko z vsemi borbami in odrekanji, da smo otroci prišli do svojega kruha, in da smo bolj ali manj zadovoljni in uspešni.
Minilo je leto žalovanja, bolečine ob spominih zaradi neskončne praznine, ki jo je pustila za seboj. Zelo, res zelo jo pogrešam … Vendar to praznino počasi polnijo ponos, veselje in še večja ljubezen do nje. Ponos, da sem ji, kolikor mi je le čas dopuščal, zadnja leta, ko je to najbolj potrebovala, pomagala in stala ob strani, veselje ob spominih na dragocene trenutke z njo in neizmerna ljubezen do moje zlate mamice …
Tukaj pridete na vrsto vi
Zaradi Vas je živela zadnji dve leti dostojno, zadovoljno in vredno življenje, kljub demenci in ostalim boleznim. Maksimalno ste poskrbeli za vse njene potrebe, tako fizične kot čustvene, za kar ne najdem dovolj veličastnega izraza za hvaležnost in spoštovanje. S tem ste poskrbeli tudi za mene, da sem se lahko mirneje posvetila svoji družini, službi in ostalim obveznostim, saj sem vedela, da se mama kljub temu, da ni v domačem okolju, počuti kot doma, in da zanjo bolje poskrbite, kot bi to imeli možnost doma.
Po navadi sem jo ob obisku našla zadovoljno, od nje pa odhajala s težkim srcem, a vedno z mislijo, da je v dobrih rokah. Vsi prisotni v domu ste zaslužni za pozitivno klimo, ki mi je dajala moč do vsakega naslednjega obiska in zaradi katere je moja mama v svojih najtežjih dveh letih cvetela.
Želim Vam vse, kar je na svetu in v ljudeh dobrega, v molitvi Vas priporočam Božjemu kraljestvu, in ko z ljubeznijo pomislim na mamo, ste tukaj zajeti tudi Vi.

Z lepimi pozdravi,
              Andreja Balažic


Ljubi Jezus lahko noč,
ti me varuj celo noč,
če to noč umrla bom,
sprejmi dušo v večni dom.
Amen.

pesem povedala sestra Benita


Moj jaz
Moje življenje ni burno, polno doživetji in dogodkov. Teče mi enolično
brez velikih pretresov. Pri tem imam v mislih dekleta moje starosti, ki živijo čisto drugačno življenje, katerega imam jaz. Že takoj v prvih letih sem se zavedala, da sem invalid. Nisem mogla teči z drugimi otroki, nisem se mogla z njimi igrati na travniku, ampak sem jih le gledala. Ne vem, kakšen občutek je, če imaš zdrave noge. Vedno sem imela in imam edino željo, da bi nekoč hodila brez opore. Predstavljam si, kako bi kmalu nadoknadila vse, za kar sem prikrajšana.
Hodila bi, hodila, letela, tekla od same sreče in nihče me ne bi mogel ustaviti. Kako bi bilo čudovito, ko bi šla v trgovino, na sprehod, na potovanje, v kino, gledališče in ne bi bila od nikogar odvisna. Da, tudi poklic bi si sama izbrala in postala to, kar si želim. Škoda, to so le vsakodnevne sanje, na katere ne smem preveč misliti. Trudim se. Trudim se, da se vživim v poklic, katerega bom lahko opravljala v sedečem položaju. To so le moje skrbi. Zdrava dekleta imajo verjetno drugačne težave in želje, kot jih imam jaz.
Zazrem se v daljavo, a ne uspe mi. Okno je rosno. Že zaslišim glas, ki me opominja: Kaj boš gledala skozi okno, raje poglej v svet, ki je bogat z dogodki. Luč sveta sem zagledala v najlepšem mesecu – Marijinem mesecu maju. Prvi meseci so potekali mirno brez velikih pretresov. Ko pa bi morala narediti prve korake, se je pričel boj. Nosili so me k zdravnikom, ki mi niso znali nič pomagati. Odgovor na vsako vprašanje je bil – invalid od rojstva. Ob tem, ko so me nosili oz. vozili kot doraščajočega otroka, so slišali marsikdaj neprimerne besede. A jaz se tega še dobro nisem zavedala.
Pričelo se je šolanje. Šolo sem obiskovala v zavodu, a kljub veliki skrbi in ljubezni staršev, sem pogrešala njihovo bližino. Minilo je osem let in vrnila sem se domov. Pričela sem se boriti sama s seboj. Nisem videla nobenega izhoda iz kroga, ki me je obdajal. Okoli mene so hodili ljudje. V njih je žarelo veselje, upanje in ljubezen. V meni pa je bilo vse to mrtvo, saj sem bila edini invalid med to množico ljudi. Veliko dni sem v samoti med štirimi stenami prejokala in se spraševala, zakaj, kako … in iskala odgovor. Mislila sem na samomor, saj izhoda nisem našla. Edino vera, kolikor sem je takrat še imela, me je držala pokonci.
Po teh nekaj letih pa se je spremenilo na bolje. Pričela sem živeti res pravo življenje invalida, ki je bogato preizkušenj, zavedajoč se, da nisem sama, in da tudi drugi ljudje potrebujejo mojo pomoč.
Našla sem si smisel svoji bolečini. Zaslutila sem svoje poslanstvo.
Gospod, kaj naj ti rečem ob tem premišljevanju. Hvala ti za ta križ, ki si mi ga dal. Težak je, a ga je treba nositi, saj si ga nosil tudi ti, samo ne zase, ampak da si nas rešil greha. Ti že sam veš, zakaj si mi ga naložil. Odgovor na vse to pa bom zvedela pri tebi v tvojem varstvu, ko bom vzela slovo od tega sveta.
Naj vse to končam z mislijo: Življenje je ljubezen in vredno ga je živeti.
Naj dodam še besede sv. Pavla (2 Tim, 1, 3-5 ), ki mi zvenijo v duši. »Hvaležen sem Bogu, ki mu služim od dedov s čisto vestjo, kakor imam v svojih molitvah noč in dan vedno tebe v spominu; spominjam se pri tem tvojih solz in te srčno želim videti, da bi bilo moje veselje polno.«

Damijana Kravcar


Zahvala za prvo leto bivanja v Domu sv. Katarine
Letos bo minilo 20 let, odkar je gospa Minka Bradeško postala del naše družine. Življenje jo je zaznamovalo s težkimi preizkušnjami, saj je razmeroma zgodaj izgubila sinova in moža, ter ostala sama. Kmalu je spoznala, da bo v naši družini našla iskrene ljudi in tako smo postali pravi prijatelji v pomoč pri njenem vsakdanu.
Minka je bila prijetna sogovornica, družabna, vsestransko razgledana in vedoželjna. Od rojstva je živela na Viču v Ljubljani. Rada je bila v krogu naše družine na raznih družinskih praznovanjih in ob praznikih. Postala je naša in mi njeni. Naša srečanja so bila prisrčna, polna prigod, smeha in njenega veselega pripovedovanja o deželah, ki jih je rada obiskovala.
Vedela je, da prihajajo leta, da bo sama v pozni starosti in bo verjetno težko opravljala vse samoumevne dnevne obveznosti. Mene je prosila, da bom v njeni starosti in nemoči poskrbela zanjo, tako sem postala njena skrbnica.
Bolezen je prihajala počasi, a vztrajno – demenca. V tem času so se zvrstile razne nezgode, prometne nesreče, padci. Minka je večkrat okrevala pri nas v Moravčah. V zadnjem obdobju njenega bivanja doma, je pri lajšanju njene bolezni sodelovala vsa naša družina in požrtvovalne gospe z Zavoda za oskrbo na domu Ljubljana. Njena zdravnica je predlagala, da Minka nujno potrebuje 24-urno varstvo v ustrezni ustanovi.
Za dom svete Katarine v Mengšu je že vedela, saj je tam stanoval njen, sedaj že pokojni, brat. Po padcu in poškodbi rame ter božji previdnosti, da je bilo v domu prosto mesto, je naša Minka našla topel sprejem in vso medicinsko pomoč na oddelku Vijolice.
Moje opažanje v letu, ko jo redno obiskujem je, da je ta hiša prijeten dom, ki ima dušo. Res je, da pri Minki želja »iti domov « ni pojenjala kar dolgo. Prijazno osebje, sestre redovnice in prav vsi, ki skrbite za stanovalce, take zadrege rešujete s pravim občutkom. Minka je sedaj doma. Počuti se dobro in je zadovoljna z nego, čistočo in prijaznim osebjem. V kapeli se lahko udeležuje svete maše, saj ji je v življenju to veliko pomenilo.
Hvala vam vsem zaposlenim, ki skrbite za topel dom in vašo prizadevnost, da se bolniki z demenco lahko varno gibajo po hiši in posebna zahvala za družabno življenje v domu terapevtkama s. Poloni Vidic in Mateji Potočnik ter socialnem delavcu Klemenu Jerincu.
Hvala vam za tolažilne besede, urejeno okolico doma, domiselno dekoracijo prostorov ob praznikih in prijetno oazo na vrtu ob kapelici.
Zahvaljujem se vsem obiskovalcem, sorodnikom in prijateljicam, ki obiskujete našo Minko in ji s tem polepšate dan.

Joži Šlibar v imenu naše družine


Pejmo spat,
Bog je zlat,
Devica Marija,
dušice napaja
pa v sveti raj posaja.
Pejmo še mi,
da še nas napoji,
da še nas posadi.

pesem povedala ga. Helena Tomelj


Molitev
O Jezus, glej, prišla je noč,
ostani ti z menoj.
Naj v rani tvojega srca
počivam spet nocoj.
Odpusti, kar žalil sem te
ta pretekli dan,
očisti dušo, prosim te,
s krvjo me svetih ran.
Če tvoja sveta volja je,
da več se ne zbudim,
naj se na kraj miru, o Jezus, preselim.
Amen.

povedala Helena Tomelj,
objavljena v zbirki Stare slovenske molitve


Angeli poguma
Ljudje smo ujetniki čustvenega stanja strahu, ki ga uspešno pa tudi neuspešno premagujemo. Neštetokrat pomislimo in tudi izrečemo: »Kaj bo, če bo …? Kaj bo, ko bo …? Kaj bo, če ne bo …? Kaj bo, ko ne bo…?« Ta vprašanja in strahovi se prav gotovo zgostijo, ko na vrata naših domovanj potrka starost. Postavljajo si jih ostareli, postavljajo si jih tudi njihovi bližnji sorodniki. Minoritski pater Šamperl ljudskemu reku o strahu, ki da je votel, okoli ga pa nič ni, ne pritrjuje. Strah razume kot neizbežno stanje, ki ga premagujemo s pogumom, še več, z angelom poguma, se pravi z božjo pomočjo.
V osebju Doma sv. Katarine spoznavam angele poguma že četrto leto. V oddelku Vijolice, kjer je demenca na zmagovitem pohodu, se vživljajo v resnične, še večkrat pa namišljene zgodbe varovancev. Poznajo redne obiskovalce (še zlasti bližnje sorodnike), obljubljajo skorajšnje njihove obiske in opravičujejo njihove zamude in izostanke, pomagajo delovodji na gradbišču, vedo, kdo je ta večer pomolzel krave, ugibajo, kdo je farni zavetnik v Šmartnem, že ob Veliki noči ocenjujejo, kako je to leto obrodil krompir, vedo, v katerem kraju so bili šolarji najbolj pridni, pritrjujejo, da se je pri dedovanju zgodila huda krivica, na vratih vztrajno dopovedujejo, da je pešačenje do starega doma predolgo in prenaporno, se ne čudijo, da ima devetdesetletnica že kar osemdeset let staro mamo, ne morejo prešteti, kolikokrat dan za dnem poslušajo ponavljanje iste pesmi, vedo kje se pasejo koze, ki pozirajo slikarju, znova in znova pomagajo na straniščih, znova in znova umivajo in preoblačijo … Lajšajo stiske in preganjajo strahove varovancev in z nasmehom prenašajo nerodnosti, grobosti ter včasih tudi vzgibe sovražnosti. Tega ne zmorejo navadni uslužbenci, na delu so angeli poguma.
Dom sv. Katarine je tudi hiša molitve. V njem za pogum skrbijo angeli v temnomodrih oblekah, ki se jim teža let sicer že krepko pozna, vendar jih to pri njihovi vnemi v hišni kapeli ne moti. Zaslepljeni in nehvaležni slovenski narod jih je bil po zmagi revolucije izgnal in večina izmed njih je s poslanstvom angelov poguma nadaljevala v južnih republikah nekdanje države. Od tam se telesno šibke, vendar duhovno močne, vračajo v Mengeš. Hvala jim za desetletja služenja Bogu in človeku v stiski!
V tretjo skupino angelov spadajo duhovniki, ki v Domu sv. Katarine redno opravljajo božjo službo. S hvaležnostjo naj med njimi omenim Srečka Turka, ki kljub težki bolezni odriva svoje strahove in vedno kaže vedro lice. Poseben blagoslov za dom je bilo bivanje upokojenega nadškofa Alojza Urana. Hude preizkušnje ga niso zlomile in še vedno razdaja nalezljivi smeh. Tudi sicer so škofje pogosti obiskovalci doma. Kdor želi biti za praznik pri škofovi maši, naj ne poskuša v stolnici, ampak pride kar v Dom sv. Katarine.
Moje razmišljanje o angelih poguma je daleč od dognanj, do katerih se je že v 5. stoletju dokopal oče krščanske mistike Dionizij Areopagit. V delu Nebeška hierarhija je namreč pisal o devetih zborih angelov (trikrat po tri), katerih poimenovanja izhajajo iz Svetega pisma.

Andrej Tomelj


Preporod naše mame
Naša mama Milena je postala varovanka Doma sv. Katarine v decembru 2014. V istem letu je dopolnila 90 let. Po moževi smrti, eno leto prej, je sama živela na vasi v šoli, v kateri je poučevala od prvega delovnega dne do upokojitve. Vsi njeni otroci živimo v Kamniku.
Po očetovi smrti je bil vsakokraten odhod od nje prežet z žalostjo in skrbjo, kako bo osamljena preživela večer, noč. Jesenski in zimski kratki dnevi občutek osamljenosti samo še poglobijo.
Za odhod v dom se je odločila zaradi bolezni. Brez dvoma je odločitev za odhod v dom starostnikov tako za samega starostnika, kot tudi za svojce, težka. Zato je toliko bolj pomembna izbira pravega doma. Globoka vera naše mame je bila odločilna za izbiro Doma Sv. Katarine, saj dom že ob vstopu vanj ponuja mir, prvi stik z osebjem in sestrami usmiljenkami pa spoštovanje in prijaznost.
Po enem letu bivanja v domu se naša mama zdi kot prerojena. Pred nekaj meseci sta z gospo Marijo, s katero sta se ob prehodnem bivanju na Oazi spoprijateljili, dobili še svojo sobo in jo, seveda z veliko skrbnostjo in pomočjo zaposlenih, predvsem socialnega delavca g. Klemena, uredili v prijetno bivališče. Kot pravita sami, se v njej počutita kot doma. Tudi zato vas bosta ob obisku pričakali dve nasmejani oskrbovanki. In ker je dobra volja nalezljiva, boste iz te sobe lahko velikokrat slišali prešeren smeh. Skrb za osamljenost je odveč.
Verjetno bi naša mama v kakšnem drugem domu težko zaživela tako polno življenje, kot ga živi sedaj. Lep, strpen in osebni odnos zaposlenih ter sester do oskrbovancev, dobra strokovna obravnava na vseh področjih, razne dejavnosti, nastopi pevcev, zborov, skupin (tu naj omenim vesel in ganljiv dogodek pred novim letom: nastop ansambla Nemir, ki je s sodelovanjem kar vsega »doma«, razveselil in obogatil dan ne le oskrbovancem, temveč tudi nam, obiskovalcem) so dejavniki, ki največ doprinesejo k dobremu počutju oskrbovancev, nam, njihovim sorodnikom pa vedenje, da so naši dragi svojci v res dobrih rokah.
Hvala vsem zaposlenim in sestram za njihovo skrb in topel, ljubeč odnos do naše mame in vseh ostalih oskrbovancev. Dom Sv. Katarine je res dom z dušo.

Marjana Farazin in Lidija Zupan-Romšak


Zahvala Nemirovcem
Fantje mladi in veseli
lepe pesmi ste nam zapeli
saj ste naša srca napojili
z veseljem, srečo in ljubeznijo.

A ljubezen do te pesmi naše
kujte, kujte za naš slovenski svet,
naj pesem Vaša iz grla zadoni
in v naših srcih srečo prebudi.

To pisano Vam je v zahvalo,
beseda pa je moja srčna hvala,
da postanemo kot bratu, brat,
pri Gospodu pa njegov zaklad.

Damijana Kravcar


Romanje na Brezje ob dnevu bolnikov in invalidov

V petek, 19. junija 2015, sva s kolegico sostanovalko Doma svete Katarine v Mengšu – Mileno Romšak, nepričakovano dobili sporočilo, da se lahko udeleživa romanja k Mariji Pomagaj na Brezjah. Župnijska Karitas je to romanje organizirala z avtobusnim prevozom in je Domu svete Katarine v Mengšu ponudila nekaj prostih mest. Bili sva prijetno presenečeni, da smo imeli poleg sester usmiljenk tudi oskrbovanci možnost, da se jim pridružimo.
Tako smo se ob 8-ih odpeljali proti Gorenjski, čeprav vreme ni kazalo najlepšega dne. Po poti tja smo prepevali Marijine pesmi in tudi molili.
Na Brezjah je bil glavni parkirni prostor skoraj poln avtobusov iz vse Slovenije, nekaj pa je bilo tudi tujih registrskih številk. Udeležencem z vozički so takoj pri izstopu ponudili prevoz slovenski skavti in nas prijazno popeljali na določeni prostor za vozičkarje pod velikim šotorom. Moram reči, da so to bili skoraj sami starejši možaki. Videla pa sem tudi zelo majhnega skavta. Kmalu so nam ponudili tudi toplo pijačo, kasneje pa še prigrizek. Ves čas je bila tudi možnost spovedi in obhajila.
Udeležencev je bilo veliko, vendar je bila organizacija odlična, posebej za težje invalide. Kmalu so začeli prihajati visoki gostje, med njimi slovenski kardinal dr. Franc Rode in naš novi nadškof mons. Stanislav Zore. Ta nas je tudi nagovoril in nam vlival upanje in zaupanje za priporočilo Mariji, zavetnici in priprošnjici ob vseh mogočih bolečinah, telesnih in duševnih. Posebej je bila lepa zahvala vsem, ki so omogočili in spremljali ostarele bolnike in invalide. Veliko je bilo ljudskega petja. Vsak udeleženec je poleg revij in slik z Brezij, dobil tudi priročno besedilo predvsem Marijinih pesmi, ki so jih peli zbori in solo pevec frančiškan iz Kamnika. Na koncu nas je voditelj povabil k Mariji v baziliko. Ker pa je bila gneča velika in je grozila nevihta, nam je svetoval, naj bodo prošnje kratke, sicer pa Marija sama najbolje ve, kaj najbolj potrebujemo. Še pred hujšim nalivom smo se rešili v avtobus in se zadovoljni in tudi zamišljeni vračali v Mengeš. Še v avtobusu so nas člani Karitas Mengeš spet pogostili. Za povabilo, prevoz in prijazen sprejem se prisrčno zahvaljujemo in želimo uspehov pri njihovem humanitarnem delu. Tudi prijaznemu vozniku se lepo zahvaljujemo.

zapisala Marija Dolinšek


Štiri leta domovanja v Domu svete Katarine
Moram priznati – bila je težka odločitev – oddati mamo, ki je še pred kratkim živela in skrbela popolnoma sama zase in bila v še kar dobri kondiciji. Potem pa nenadoma možganska kap in vse se je obrnilo na glavo. Imeli smo srečo, da se je ravno malo pred tem odprl Dom svete Katarine. Prvi stik je bil dober. Vse je bilo novo, prijazno osebje, lepe sobe. Kljub vsemu, je bil občutek težek, tako zanjo, kot za mene. Želja iti domov ni pojenjala kar dolgo, tako so bili najtežji vsakokratni slovesi. Čas pa je tako, kot pri vseh stvareh, tudi tukaj odigral svojo vlogo. Prijazno osebje, domači odnosi, aktivnosti v dopoldanskem času, navezovanje vezi med sovrstniki, je počasi poganjalo drobne koreninice in sedaj lahko rečem, da je mama zadovoljna, da je nekako sprejela Dom svete Katarine za svoj drugi dom.
Večkrat mi s ponosom pove, kako lepo in čisto je tukaj, kako pozorni so do njih, kako so namestili ograje ob stenah, ki jim pomagajo pri hoji po velikih, svetlih hodnikih. In še posebej mi je všeč, ko opisuje gospodinje pri njihovem delu in jih glasno pohvali – rekoč – veš, tale je pa zelo pridna, vedno nekaj dela, nikoli ne “zabušava”.
Taka je moja mama, še vedno je v duhu radoživa in iskrena – pove tisto kar res misli.

Darja Kovačič, hčerka


Beseda naše stanovalke ge. Damjance

»Dober dan, prijatelji« je bil pozdrav na dan, ko sem 26. novembra 2013 zapustila svoj dom in prestopila prag Doma sv. Katarine v Mengšu. Tu sem našla svoj drugi dom za nadaljnje dni svojega življenja, da ga preživim v miru, blagostanju in v delu. S prijatelji, ob žvrgolenju ptic, ob pesmih s prelepimi glasovi in melodijami, veselim pa se tudi trenutkov, ko ob premišljevanju nastajajo pesmi. Predvsem pa sem tukaj našla Boga Očeta, ki je vsak trenutek z menoj, v žalosti in veselju in kaj naj rečem – samo HVALA!
Hvala za vsak dan, ki ga bogatijo ptice z žvrgolenjem, za roso, za vedro nebo, za cvetje, za smeh in solze. Hvaležna pa moram biti tudi za ljudi, za vsako besedo, za uslugo, za razumevanje, za ves čas, ki mi ga posvečajo. Zato bom zaključila z besedo HVALA.

SREČA
Lepo jutro, mlado jutro,
kaj prinesel mi bo dan,
dan, ki je odet v sivino
in je z žalostjo obdan.

Žalost mi kipi iz duše,
v spomine mladih dni,
ki prepolni so trpljenja,
mi v solzah tonili vsi.

Sonce sreče zasijalo
tudi name končno je,
sonce sreče in ljubezni
stran pregnalo sence je.

Danes pa srce mi vriska,
saj je polno radosti,
napajajo ga mlada srca
s pesmimi zdaj svojimi.

A ta srca so bogata,
spremljajo me prav vse dni,
ta ljubezen je bogata,
ki me spremlja v nove dni.

ga. Damijana Kravcar


Kako je bilo, ko smo šli na romanje v Pariz
Kako je bilo lepo. To je naša domovina, sestrska hiša, ki je velika in lepa in gre not dosti romaric. to je materna hiša. Že nekaj časa je minilo odkar smo šle. Tam smo bile 15 dni, pa k maši smo hodile v materno hišo, ki je tako lepa in sveta. Je bilo tako lepo, okrog 20 sester nas je šlo. Najlepše je bilo to, da nas je bilo veliko skupaj. Potem smo šle pa domov. Delile smo svetinjice brezmadežne, ker se je prikazala in naročila naj jih razdelimo. Ko smo prišle domov smo jih delile.

sestra Agata


Sveti Miklavž!
Ljubimo te, hitro pridi, da te ne bo voda odnesla, da te ne bo sneg odnesel.
Prinesi mi pošto, da grem domov. Potem bom pa doma.
Ne nosi nam rožičev, ker nimamo pravih zob in se nam luščine naberejo pod zobe, kdor jih ima.
Prinesi nam čokolado, mlečno in tople čevlje. »Tleke« nas bo zeb’v.
Ko prideš, pridi čimprej. Mi te čakamo.
Prinesi kakšno lepo zanimivo knjigo.
Prinesi mi šmarnice.
Meni pa ene nogavice, pa blaga za eno krilo.
Jaz bi pa eno »trompeto«.
Meni kolo, da se bosta vozila otroka, pa eno žogico, da bosta staro mamo naučila se žogat.
En paket flanelnih rjuh.
Meni pa prinesi zdravje. Tega je najteži dobit. Dohtarji so dragi, pa še tist nič ne nuca.
Prinesi nam liter vina. Kmalu. Smo žejni. Če ga bomo vsi pili, ne bo nobeden pijan. Bomo pili iz štamperla, da bo za vse.
Pa eno domačo klobaso, četrt žemlje od peka, ki je zraven šole in ima trgovino. Prosi peka, da ti žemljo razreže na več kosov. Potem lahko vržemo vrabcem, da bodo pojedli.
Prinesi še korenje za Zofko, da ga bo skuhala v župi in pojedla – pa brez muhe.
Hvala, ker se trudiš za nas. Prinesi copate, da jih bomo imeli za preobut, ko pridemo domov ali v šolo.
Veselimo se te. Čimprej pridi. Čakamo te.
Če prideš, potem smo visi za en dan.
Upamo, da ne boš prišel prepozno.
Vsi tvoji!

pismo Miklavžu smo pisali pred obiskom sv. Miklavža na socializacijskih aktivnostih, december 2013