• Decrease font size
  • Default font size
  • Increase font size

Pogovor z direktorico

Marija Šterbenc, direktorica doma sv. Katarine, je pri svojih letih polna energije, vedrine in zagnanosti za delo. Njeno življenje, dolgoletne izkušnje in opravljanje različnih poklicev so jo obogatili z mnogimi talenti. Prejete darove s pridom vnovčuje in deli z drugimi. V štirih letih je Dom že dodobra zaživel, kakovost bivanja in zadovoljstvo stanovalcev direktorici največ pomenita. Za prihodnost si želi, da bo Dom vedno poln, stanovalci in svojci zadovoljni ter da bi imeli še kakšno dodatno storitev, ki bi jo lahko ponudili zunanjim odjemalcem. »Vrata moje pisarne so vedno na stežaj odprta«, pravi direktorica. In ne samo pravi, vrata so dejansko vedno odprta. Odprta je za nove ideje in predloge, prisluhne vsakomur. In ravno realizacija dobrih idej ter vsakodnevno sodelovanje z zaposlenimi, s sestrami usmiljenkami, bližnjo okolico in zunanjimi izvajalci so rezultat dobrega dela.

Marija Sterbenc

Večina ljudi vas pozna kot predsednico Aninega sklada, članico stranke NSi, aktivno župljanko župnije Ljubljana-Dravlje
ter direktorico Zavoda usmiljenk - Doma sv. Katarine. Kako usklajujete funkcijo direktorice in vse ostale obveznosti?

Pogosto mi kdo zastavi prav to vprašanje. Kar težko odgovorim nanj. Pa vendar lahko rečem: vse, karkoli delam, delam z velikim veseljem in s hvaležnostjo Bogu, da zmorem, da mi domači pri tem stojijo ob strani in pomagajo pri usklajevanju urnika. Sama pa se trudim, da kolikor se le da vse urejam tekoče. Kadar mi obveznosti prihajajo hitreje kot jih uspem opraviti, je potreben razmislek o prednostnih nalogah: družina, služba, župnija, stranka itd.

Kako se je začela vaša pot v Domu sv. Katarine? Je bil morda za vas to nov izziv?
Pot v Dom sv. Katarine se je začela pravzaprav nevede in na nek način tudi nehote. Sestra Katarina Jereb, ki je v začetku vodila postopke in začetek delovanja v domu, me je zaprosila za pomoč pri »postavljanju« ekipe, usklajevanju z zakonom o delovnih razmerjih, zakonom o delavcih v javnem sektorju in drugih predpisih, ki urejajo kadrovsko področje. Vedela je, da imam na tem področju dolgoletne izkušnje.

Kakšen je vaš način vodenja Doma in kakšne so vaše naloge? Vam vaše dolgoletne izkušnje pomagajo pri vodenju doma ali gre za popolnoma drugačen način dela?
Moj način vodenja je vedno temeljil na timskem delu in to prakticiram tudi tu. Moja naloga v domu je menagerska. Pomeni, da vodim delo in poslovanje, skrbim za uresničevanje delovnega načrta, za ustrezno povezavo z dobavitelji, za redne mesečne sestanke z zaposlenimi, skrbim za ustrezno urejena delovna razmerja in finančno poslovanje. Dolgoletne izkušnje s področja vodenja mi pomagajo pri organizaciji dela in vsestranski komunikaciji, vodenje pa se razlikuje le v toliko, v kolikor je tu poudarek na delu z ljudmi, ki v jeseni življenja, potrebujejo našo pomoč.

Nam lahko opišete kako poteka vaš delovnik?
V službo prihajam malo pred sedmo uro zjutraj, se udeležim jutranjih hvalnic in jutranjega »raporta«. Za tem pregledam dnevne obveznosti in morebitne sestanke znotraj ali zunaj hiše. Za sestanke znotraj hiše imamo utečen urnik, sestanki zunaj hiše pa pogosto niso niti napovedani.
Ponedeljkov kolegij ožjega vodstva da usmeritve za delo skozi ves teden.
Dnevno pa pregledam elektronsko pošto, nanjo odgovarjam tekoče, pregledam drugo pošto, grem v kuhinjo, kjer je največ usklajevanja z dobavitelji, pogosto se tekom dopoldneva ustavim v kapeli, se pogovorim s tistimi, ki jih srečam, naključno ali jih obiščem namenoma.
Po potrebi in želji zaposlenih opravim pogovore o težavah s katerimi se srečujejo pri delu in med seboj. S sekretarko Andrejo dnevno usklajujeva naloge, pregledava stvari, ki so podlaga za finančno poslovanje in vse tisto, kar sodi v okvir upravno-administrativnih in organizacijskih zadev.

Se pri tem soočate s kakšnimi ovirami in kako rešujete vsakodnevne izzive?
Pravzaprav nekih posebnih ovir ni. Kadar se pojavijo, jih poskušam reševati. Problem nastane takrat, kadar ovir ne zaznam ali mi zanje iz kakršnih koli razlogov sodelavci ne povedo.

Kako so v delovanje Doma vpete sestre usmiljenke? Na kakšen način sodelujete?
Pogosto in zelo iskreno rada povem: brez sester usmiljenk si tega Doma ne znam predstavljati. Celo mislim, da tudi drugi sodelavci ne bi dela tako dobro opravljali, če ne bi bilo sester usmiljenk.
Tu se preprosto čuti, da je Dom njihov, da ga res imajo za svojega, da je njihova želja in skrb, da bi Dom ostal lep, čist, v veselje vsem, ki v jeseni življenja pridejo po oskrbo, ki je doma ne morejo več dobiti.
S sestrami sodelujem preko zaposlenih sester usmiljenk, pogosto in z velikim veseljem se ustavim v njihovi jedilnici, na lilijah, kjer jih vidim več skupaj, pa tudi s katero poklepetam čisto po domače in o čisto vsakdanjih stvareh.
V veliko oporo so mi!

Opazila sem, da se vas stanovalci razveselijo vsakič, ko pridete na oddelek. Kaj pa za vas pomenijo stanovalci?
Zelo sem vesela, kadar na oddelku v dnevnem prostoru vidim več stanovalcev, za mizo, pri pomenkovanju, pri zajtrku ali obedu, pa tudi pri drugih aktivnostih. Res je, vedno so veseli, kadar jim namenim pozdrav, stisk roke, nasmeh, vprašanje ali preprost »Bog dej dober dan«.
Stanovalci mi veliko pomenijo. Večkrat sem si že rekla, da mi »brusijo moj ego«, kajti dokler človek ni odvisen od drugih, se počuti močnega, nepremagljivega, ko pa potrebuje pomoč drugih, pa se mora ukloniti in prilagoditi. Sprejemam jih kot del mojega življenja, del vsakdana, v katerem lahko veliko dajem in še več prejemam.

Sodelujete tudi s prostovoljci. Kakšna je njihova vloga pri vsakdanjem življenju stanovalcev?
Prostovoljstvo je pravzaprav eno najbogatejših področij, ki ga nekdo lahko živi, opazuje in se ob tem uči. Vloga prostovoljcev v našem domu je predvsem pomoč stanovalcem pri hranjenju in pri družabništvu v popoldanskem času. Biti prostovoljec je na nek način milost, kajti vsak nima te možnosti, da lahko svoj prosti čas podari drugim ne da bi za to pričakoval ali zahteval plačilo.

S strani svojcev in okolice dobivamo pozitivne odzive. Če bi morali v petih besedah opisati naš Dom, kako bi ga opisali vi?
Naš dom je čist, zaposleni prijazni do stanovalcev in svojcev, čutiti je ljubezen do pomoči potrebnim in vzdušje je sproščujoče.

vrt plesZa domom je prijeten vrt, s potmi, ki vodijo do Marijine kapelice. Ima takšna ureditev poseben namen?
Da, park za hišo je namenjen stanovalcem in njihovim svojcem, da se sprehajajo, poklepetajo, se naužijejo svežine, občudujejo naravo, da v vrtni uti tudi posedejo, berejo, se igrajo razne družabne igre. V poletnih mesecih imamo mesečne prireditve za stanovalce kar v parku. Lahko bi rekli, da je to OAZA miru.

Kdaj se vrt največkrat uporablja? Se bosta vrt in okolica preuredila, se bo morda povečal kakšen prostor v Domu?
Park se največ uporablja v poletnem času, sicer pa za krajše sprehode vedno, kadar ni padavin. Tudi v zimskem času je primeren za kratek sprehod. Kakšnih sprememb pa zaenkrat ne načrtujemo.

Kako se bo Dom razvijal v prihodnosti? Kakšni so kratkoročni in kakšni dolgoročni cilji?
Prihodnost? Težko je kaj večjega načrtovati. Sploh ne, dokler nimamo koncesije ali kakšnih dodatnih virov prihodkov. Kratkoročno prevladuje skrb za polno zasedenost vseh postelj, dolgoročno pa pridobiti dodatne vire prihodkov, da bi, k že sedaj kvalitetnim storitvam, lahko dodali še kakšno, ki bi bila v veselje stanovalcem in njihovim svojcem. V mislih imam povečanje dejavnosti pri delovni terapiji, fizioterapiji, organiziranem družabništvu itd.

Velik poudarek je na sami duhovni oskrbi stanovalcev in seveda sester, ki bivajo v skupnosti? Na kakšen način se krepi ta vez?
Res je. Prednost našega Doma je v redni duhovni oskrbi. V domski kapeli je sv. maša vsak dan. Redno je poskrbljeno, da stanovalci lahko opravijo spoved kar v domu. To je organizirano nekajkrat na leto, predvsem pred večjimi prazniki, kot sta božič in velika noč. Duhovna vez pa so predvsem sestre, ki v kapeli veliko molijo. Prepričana sem, da nam prav ta molitev pomaga pri vsakodnevnem delu in premagovanju sprotnih težav.

Kako pa je z duhovno oskrbo zaposlenih glede na vizijo Doma? Kako bi opisali kolektiv, po prvih štirih letih delovanja?
Če lahko govorimo o duhovni oskrbi zaposlenih, se ta odraža predvsem v vsakodnevni jutranji molitvi pred začetkom dela - to so skupne hvalnice in pa redne duhovne obnove, ki sodijo v okvir izobraževalnega programa za zaposlene.
Zaposleni postajamo prava družina. Vsi različni, a vsi za en cilj. Služiti ljudem in jim biti blizu. Tako kot je v družini potrebno usklajevanje in razdeljevanje vsakodnevnih opravil, tako je tudi v našem kolektivu. Ko se dogovorimo in ko vemo in poznamo naloge, ki jih moramo opraviti, delo lepo steče in tudi dan se zaključi v zadovoljstvo vseh, tako zaposlenih kot stanovalcev.

Kdo je Marija Šterbenc, ko ni v službi in ne opravlja službenih obveznostih?
Čisto običajna žena možu, mati štirim otrokom, babica enemu vnuku in petim vnukinjam, gospodinja, ki dnevno kuha za 6 do 8 oseb, ob nedeljah za 12 do 14, k nedeljskim kosilom redno pritiče tudi sladica, običajno jabolčni zavitek.
Po svojih močeh pomagam v župniji, sem članica župnijskega pastoralnega sveta, članica dekanijskega pastoralnega sveta, pojem v zboru, skrbim za koordinacijo zborovskega petja pri nedeljskih mašah, sem redna bralka božje besede. V veliko veselje pa mi je, kadar lahko pomagam in sooblikujem kulturne dogodke v župniji, kot so npr. Draveljski duhovni večeri.
Anin sklad vodim vse od začetka, letos bo to že osemnajsto leto. V sklad je vključenih več kot 350 družin, ki imajo skupaj okrog 2200 otrok. Zadnja leta me to delo precej izčrpuje. Finančna kriza je zelo omejila finančne prilive in s tem tudi zmanjšala možnost učinkovitejše pomoči številčnejšim družinam. To me kar teži, a vendar nekako gre. Delo za Anin sklad je več ali manj potisnjeno v nočni čas.
Poleg naštetega me vabijo in navdušujejo planine, pritegne me žuborenje Kolpe, delo na polju, obdelovanje in pridelovanje zelenjave za ožjo in širšo družino, srečanja z brati in njihovimi družinami na domačiji vsaj 3 krat letno, za druge radosti pa skoraj ni časa.

Vem, da vam zaradi vseh obveznosti ne ostane veliko prostega časa. A vseeno, kaj radi počnete, ko imate uro zase?
Uro zase si vzamem skoraj vsak dan, ko vzamem v roke knjigo, običajno je to duhovno branje ali kaj aktualnega. Trenutno berem pričevanje narkomana, ki je o svoji življenjski zablodi napisal knjigo »Narkoman nikoli«. Zdi se mi, da bi bilo moje vsakdanje življenje brez te duhovne hrane veliko siromašnejše. Enkrat v letu pa si nekaj dni, vzamem čisto zase. Mir, tišina in samota …

Na kaj ste najbolj ponosni v preteklih štirih letih vašega mandata? Kateri je vaš največji dosežek?
Da je dom polno zaseden in povpraševanje po prostih mestih ne pojenja, da kolektiv postaja kot družina, v kateri skrbimo drug za drugega, da smo »otroške bolezni« prerasli in postajamo učljivi za vse novosti, ki jih v domu uvedemo. Res postajamo dobri in učinkoviti.

Pogovarjala se je: Andreja Boršič