• Decrease font size
  • Default font size
  • Increase font size

Srečanje z zajčico "Mandi"

Nekega lepega poletnega dne smo bili stanovalci Doma sv. Katarine Mengeš, povabljeni na srečanje v vrtni utici. Kot se je na koncu izkazalo, se nas je v utico stisnilo kar lepo število. Pridni delovni terapevtki Mateja in s. Polona, ki sta srečanje organizirali, sta nas osvobodili vozičkov in hodulj nato pa smo se predstavili drug drugemu, pri čemer je vsak povedal kaj zanimivega iz svojega aktivnega življenja.

Nato pa je nastopil trenutek, ko so nam predstavili glavno gostjo - zajčico Mandi, črnodlako in črnooko lepotico. Uživala je v naročju prav vseh in vsakega stanovalca posebej,  kjer je bila deležna božanja in ljubkovanja. To je trajalo kar nekaj časa. Mandin obisk, je spodbudil nekatere, da so delili svoje izkušnje z domačimi živalmi in znanje o zajcih in kuncih. Vmes pa smo s pomočjo kitaristke s. Polone zapeli nekaj pesmi in se odpeljali ali odpešačili v naš novi Dom Sv. Katarine. Ker nekateri stanovalci zaradi zdravstvenih ovir niso mogli prisostvovati našemu druženju v utici, jih je zajčica obiskala kar v njihovi postelji, česar so se še posebej razveselili.

Stanovalka Doma sv. Katarine

ga. Marija Pirnat

Moja želja

Sem oskrbovanka Doma sv. Katarine. A lani sem prišla in začela novo življenjsko pot. Prvi dnevi so bili zelo čudni. Ko sem se sprehajala po Mengešu, mi je bilo res čudno, ker sem bila navajena Ljubljane. Tam sem imela tudi avtobuse in sem lahko prišla, kamor sem hotela, tu pa nič. Potem sem pa šla v akcijo in sem klicala naokoli, da je "dosti žalostno, da ni avtobusa urejenega za invalide, kot da tukaj v Mengešu noben invalid ne živi pa avtobus ima postajo tu prav pred domom, ..." Razmišljala sem naprej raziskovala in prišla do ideje, da pokličem še na Slovenske železnice in se tam pozanimam. Prijazen gospod, Primož Kokelj mi je rekel, da se bomo o tem pogovorili in da naj napišem prošnjo in da se bo uredilo. Takoj sem se usedla za računalnik in napisala prošnjo če mi lahko pomagajo. Do pozne jeseni sem se tudi sama vozila iz električnem invalidskim vozičkom do Črnuč, potem pa na šestico in v Ljubljano. Ni trajalo dolgo, ko sva se začela resneje pogovarjati, da bodo klančino na železniški postaji Jarše - Mengeš zares uredili. Med tem pa sem šla v Ljubljano na postajo in se spoznala s tem gospodom v živo. Malo potrpljenja je moralo biti ... No, pa mi je letos Miklavž "prinesel", da gremo lahko z vozičkom na vlak. Moje prvo srečanjem z vlakom je bilo 13.12.2012, ko sem se peljala do Ljubljane. Moram reči, da je bilo zanimivo. V našem domu imamo zaposleno zelo prijazno osebje. Gospod Primož me je samo prosil, če imam lahko enega seboj, da bo pomagal. Prosila sem našega soc .delavca, če gre lahko iz menoj. Prišla sva na postajo in tam je že čakal gospod Primož. Ko se je pripeljal iz Ljubljane, da je tudi povedal in pokazal, kako se bo šlo na vlak. Z vozom sem se zapeljala po klančini do perona, tam so pripeljali dvigalo, s katerim so me dvignili na vlak. Potem pa je mi bilo zelo zabavno se peljati. Zelo sem hvaležna gospodu Primožu Kokalju, ki je se zelo potrudil, da se bom lahko vozila in tudi še drugi invalidi. Res tudi zelo lepa zahvala našem domu in da je šel g. Klemen lahko z menoj.

Gordana Dobrinjanin

Brezmadežna od čudodelne svetinje

Brezmadežni od čudodelne svetinje

 

Mati Brezmadežna, zvezda vodnica,

svojim otrokom si pomočnica;

že v rani mladosti si k meni stopila

in mi neskončne zaklade odkrila.

 

V Družbo ljubezni si me pripeljala,

da revnim, trpečim bi pomagala.

Zdaj Jezusa gledajo moje oči,

ki v bolnem, ubogem človeku trpi.

 

Kako si Vincencija družbo ljubila,

dobrotno, ljubeče si k njej se sklonila,

nebeških prinesla si jih darov,

ji podelila svoj blagoslov.

 

Svetinjo drago si ji podarila,

milosti mnogo po njej naklonila.

Ob prazniku tega bogatega dne

globoko zahvalo ti poje srce.

 

s. Agata Kužnik (Doma 1972)

Sestra Almira Černe iz Ljubljane

TUDI BREZDOMCI IMAJO SRCE

Sestra usmiljenka Almira Černe dela pri lazaristih v Ljubljani. Potem ko tam postori vse, kar je treba, se kot prostovoljka v Vincencijevi zvezi dobrote posveča pomoči manj srečnim, zlasti brezdomcem.

Zjutraj lazaristom pripravi zajtrk, potem gre k maši, po njej sledi pospravljanje in kuhanje kosila. Ko se popoldne njen delovni čas konča, pa se posveti delu, ki ga opravlja kot prostovoljka v Vincencijevi zvezi dobrote. »Vedno grem najprej kupit kruh in salamo za sendviče. Med 16.30 in 17.30 jih v sobi, ki jo imamo na Taboru 12, razdelimo brezdomcem. Tam jim damo tudi obleko in se pogovarjamo z njimi. Oblačila prinesejo dobri ljudje, z denarjem, ki ga prihranimo - včasih nam ga dajo gospodje lazaristi ali sestre usmiljenke - kupimo nogavice in spodnjice, sicer take z napako, a nove. Različna podjetja pa nam včasih dajo hrano in druge izdelke, ki jih razdelimo. Za brezdomce pripravimo silvestrovanje in občasno tudi kakšen piknik,« opisuje sestra Almira Černe.

Navdušeno pripoveduje o organizaciji in prostovoljcih, ki sodelujejo v njej, precej bolj sramežljivo pa odgovarja na vprašanja o svojem delu. »Že naš poklic je tak, da se posvečamo ubogim. Poleg tega me je mama že od majhnega navajala na to, da imam rada take ljudi, ki so sami in jim je treba pomagati. V srcu čutim, da jih je treba razumeti in sprejeti take, kakršni so. Ne dajem samo jaz njim, tudi oni mene obogatijo, včasih se mi zdi, da mi dajejo celo več,« pravi sestra, za katero vedo sodelavci povedati, da je ni mogoče nikoli videti slabe volje ali da bi stopala s počasnim korakom: Na človeške stiske se je odzivala že, ko je bila zelo mlada.

Med šolanjem v Beogradu, še preden je postala sestra, je na primer pri domačih opravilih pomagala ostarelim ženskam, ki so bile brez družine, in se ukvarjala z romskimi otroki.

Med njenimi odlikami je tudi sposobnost, da zna navezati stik s komerkoli. Najbrž tudi zato, ker nikogar ne obsoja in čuti s tistimi, ki se v tem življenjskem tempu niso znašli najbolje. »Včasih sem priča tudi žalostnim o zgodbam. Večkrat grem v Cukrarno, prej sem hodila tudi na Metelkovo, kjer so me odvisniki sprejeli in pustili, da gledam, kaj počnejo. Skušala sem jim pomagati, a ni uspelo vedno.« Priznava, da včasih nekateri slišijo tudi kakšno pridigo od nje, a skuša vsakega sprejeti takšnega, kakršen je, ker ve, da ima sleherni svojo zgodbo. »Gotovo je vsakdo, ki je prišel na tako pot, trpel. Če najde koga, ki ga razume in mu pomaga, se lahko iz tega pobere. Bolj je treba biti pripravljen poslušati kot govoriti,« je prepričana.

Njen oče je imel težave zaradi pijače in mogoče zaradi tega bolj razume. Včasih je bilo težko, ko je bil pijan in jih je tepel, drugič pa je bil prijazen. Vsak človek ima nekaj dobrega, pravi sestra Almira. In če kdo čuti, da ga imaš rad, mu ni težko priti blizu.

Brezdomci jo spoštujejo in cenijo, včasih pa ji kdo tudi kakšno zagode. Eden ji je denimo ukradel kolo, njeno edino prevozno sredstvo. »Saj sem bila malo huda, a take stvari je treba odpustiti in iti naprej,« razmišlja.

Če bi imela Vincencijeva zveza dobrote prostor, kjer bi lahko brezdomci prespali, se umili in bi kdo delal z njimi oziroma bi ustvarili skupnost, bi bilo veliko lažje, dodaja. Upa, da se jim bo ta želja kmalu izpolnila.

Barbara Hočevar

Andrej Pucelj, prostovoljec pri Vincencijevi zvezi dobrote: »Sestra AImira je res nekaj posebnega. Ne sodi človeka glede na to, kakšen pride. Če je umazan, ga najprej očedi, mu da obleko in še jesti.« …

o

Mag. Marjeta Cerar, profesorica iz Domžal: S sestro Almiro sva se spoznali na Mirenskem Gradu sredi devetdesetih let. Bila je zavzeta pri delu v kuhinji, prav tako zavzeta tudi do ljudi, za katere je kuhala. Navezali sva stike in z veseljem sem spremljala njeno pot, ko je s težkim srcem prišla iz čudovite narave v Ljubljano. Kljub težavam pri vživljanju v brezdušno okolje mesta je postala v prostem času ob svojem rednem delu - kuhanju za lazariste - povezovalka v Vincencijevi zvezi dobrote za pomoč brezdomcem, zasvojencem, umirajočim, zapuščenim. Vsi, ki sestro Almiro poznamo, postajamo sodelavci v mreži pomoči, saj s svojim življenjem vedno znova prebuja v nas občutek in odgovornost za drugega.«

o

Sestra Almira pravi, da ima vsak človek v sebi nekaj dobrega. Tudi brezdomci, brezdelneži, pijanci in narkomani.

Sestri Almiri: Bog povrni v nebesih! 

Duhovna misel

 

Prijava